Krajani Tenetiš so najebali

Danes, na drugem krogu odločanja o predsedniku, smo v Kranju odločali tudi o izgradnji regionalnega odlagališča odpadkov v Tenetišah.
Na referendumu je občina spraševala 43.280 občanov Kranja "Ali ste za to, da se na območju sedanje deponije Tenetiše v skladu s predpisi EU-ja zgradi sodoben regijski center za ravnanje z odpadki?".
Na to zelo neobarvano vprašanje je pozitivno odgovorilo ~85% vprašanih, ki bi najbrž tako odgovorili tudi za katero koli drugo lokacijo ki bi bila dovolj oddaljena od njih. Zakaj občina o nečem, kar je tako samoumevno sploh sprašuje tiste, ki jim je pravzaprav vseeno, kje se ta stvar zgradi? Sprašujejo naj le tiste, ki jim določena rešitev greni življenja - Okoličane deponije in razne naravovarstvenike, če obstajajo. Takšna razširitev kroga volilnih upravičencev je bilo nekakšno posilstvo prizadetih krajanov s strani demokracije.

Pomojem je bila izvedba referenduma napačna odločitev. Čeprav so jo stisnili skupaj z volitvami za predsednika je še vedno stala preveč. Tako izvedba volitev kot propaganda ZA center, ki naj bi bila celo zavajajoča.

Upajte, da naslednji referendum ne bo odločal o postavitvi odlagališča jedrskih odpadkov pod vašo hišo...

... and the list goes... on and on and on and on...

Mnogokrat dobim občutek, da me ljudje ne marajo. Kot najpomembnejša oseba v Univerzumu imam svoja pričakovanja, katera naj bi drugi ljudje bili dolžni izpolnjevati, in če ne gre vse po mojih željah se počutim prevaranega, v želodcu pa se pojavi žareča krogla besa in bolečine. Pojavijo se vprašanja "Zakaj mi to počnejo?", "S čim sem se jim zameril?", "WWJD?" ipd.
Sem namreč zelo občutljiv osebek, ki bi ga nasploh vsi morali imeti radi in mu iti na roko, pa se vseeno zgodi, da kdaj temu ni tako. Danes je naprimer to storil nekdo, ki prijavlja ljudi na Blogres, saj me ni dodal na seznam prijavljenih blogerjev.
Kljub ponovni prijavi se na seznamu še vedno nisem znašel in zato sedaj patetično tarnam nad v nebo vpijočo krivico, ki se mi godi.

Mimogrede naj omenim še, da ste me s svojimi 800+ obiski v teh nekaj letih, kar imam blog popolnoma razočarali in da resno razmišljam, če ste sploh vredni mojega pisanja. Srčno upam, da bo sprememnjen jezik pisanja vplival na vaš čut za dostojnost in da mi boste namenili spoštovanje in pozornost, ki si ju nedvomno zaslužim.